Nikica Božović: »Ljubezen do nogometa z leti ne izgine«

Nikicina zgodba s Krko se je začela zaradi ljubezni do nogometa, klub pa je skozi leta zanj postal precej več kot prostor za treninge in tekme. Igralske izkušnje, delo z otroki in prijateljstva so ustvarili vez, ki jo danes ohranja tudi v veteranski ekipi.

»Krka mi danes kot zavednemu Dolenjcu pomeni predvsem pripadnost, prijateljstvo in veliko lepih spominov. Je pomemben del mojega življenja in vesel sem, da lahko tudi danes na svoj način prispevam k zgodbi kluba,« pravi Božović.

Želja po zmagi ostaja tudi med veterani

Veteranska ekipa Krke nastopa v veteranski ligi MNZ Ljubljana, v kateri tekme potekajo med tednom. Združuje igralce, starejše od 35 let, ki jih še vedno veseli igranje nogometa na velikem igrišču. Nekateri so barve kluba branili že v preteklosti, vendar to ni pogoj za vključitev.

Da nogomet resnično povezuje generacije, potrjuje tudi podatek, da sta najstarejša člana ekipe stara 69 let. Oba sta nekoč igrala za NK Elan. Ekipa se enkrat tedensko srečuje tudi na treningu, ki je predvsem priložnost za razdelitev v dve moštvi in igro, tekmovalnih ambicij pa ji ne manjka – cilj je uvrstitev med prve tri.

»Mi kot športniki vedno igramo na zmago, pa naj bo to človek ne jezi se ali pa tekma v nogometu. Po porazu smo še vedno nesrečni kljub veteranskim letom,« z nasmehom pove Nikica.

Pomemben del srečanj ostaja tudi tako imenovani tretji polčas. Nogomet je povod za druženje, ohranjanje prijateljstev in ekipnega duha. Kot poudarja, veterani dokazujejo, da ljubezen do nogometa z leti ne izgine.

Pri najmlajših šteje predvsem veselje do igre

Posebno mesto v njegovih spominih zavzema delo z najmlajšimi krkaši. Spominja se njihove energije, navdušenja in prvih nogometnih korakov, predvsem pa zadovoljstva ob spremljanju, kako iz skupine otrok nastaja povezana ekipa.

Trenersko delo je zanj pomenilo precej več kot učenje podaj in strelov.

»Poleg nogometnega znanja sem jim želel predati predvsem vrednote, ki so pomembne tudi zunaj igrišča – spoštovanje, disciplino, vztrajnost, prijateljstvo in ekipni duh. Želel sem, da razumejo, da ni najpomembnejša vedno zmaga, ampak tudi trud, medsebojna pomoč in sposobnost sprejeti poraz.«

Največ mu je pomenilo, da so otroci na trening prihajali z veseljem in da jim je nogomet ostal v lepem spominu. Tudi danes je posebej ponosen na nekdanje varovance, ki so odrasli v poštene, pridne in prijazne ljudi.

Boljši pogoji, a ne pozabimo na sproščenost

Ob primerjavi mladinskega pogona nekoč in danes Nikica opaža napredek pri organizaciji in strokovni podpori. Po njegovem mnenju imajo otroci danes boljše pogoje za delo in več možnosti za razvoj.

Ob tem opozarja, da moramo ohraniti tudi tisto, kar je nogomet zaznamovalo nekoč.

»Iz preteklosti bi bilo vredno ohraniti predvsem sproščenost in veselje do igre. Ne smemo pozabiti, da so to še vedno otroci, ki morajo v nogometu predvsem uživati.«

Sam se dobro spominja časov, ko so se otroci takoj po šoli zbrali na igrišču. Za nogomet niso potrebovali veliko: dva kamna ali šolski torbi sta nadomestila vratnici, žoga in dobra družba pa sta bili dovolj za ure igre.

Takšna igra je otroke spodbujala k samostojnemu odločanju, ustvarjalnosti in reševanju nesoglasij. Danes je spontanega nogometa manj, zato vidi pomembno nalogo tudi za trenerje.

»Zato se mi zdi pomembno, da jim tudi na treningih omogočimo čim več svobodne igre, kjer lahko sami razmišljajo, preizkušajo različne poteze in se učijo iz lastnih napak, brez nenehnih navodil trenerja.«

Podpora staršev naj ostane podpora

Pomembno vlogo pri otrokovem nogometnem razvoju imajo tudi starši. Nikica njihovo večjo vključenost prepoznava kot nekaj pozitivnega, hkrati pa opozarja na mejo med spodbudo in previsokimi pričakovanji.

»Dobra namera lahko hitro postane pritisk, ko začnejo biti rezultati pomembnejši od otrokovega veselja do nogometa. Otroci ne smejo imeti občutka, da morajo z dobrimi predstavami izpolnjevati pričakovanja staršev.«

Otroci potrebujejo podporo ob zmagah in porazih, pohvalo za trud ter možnost, da napredujejo v svojem ritmu. Predvsem pa morajo na trening ali tekmo prihajati z veseljem, ne s strahom pred napako.

Nogometna šola je tudi šola za življenje

Ko razmišlja o tem, kaj naj bi mladi odnesli iz nogometne šole, Nikica na prvo mesto postavlja lepe spomine, iskrena prijateljstva in vrednote za življenje. Želi si, da bi se skozi nogomet naučili odgovornosti, sodelovanja, vztrajnosti in dostojanstvenega sprejemanja porazov.

Njegova misel lepo povezuje izkušnje nekdanjega trenerja najmlajših in današnjega veterana, ki še vedno z veseljem stopi na igrišče:

»Vsi ne bodo postali vrhunski nogometaši, lahko pa skozi nogomet postanejo boljši ljudje.«